Predavanja in potopisi

Kambodža in Laos

Potopis po Kambodži in Laosu

Gosti: Matej Lupinc, Anže Legat, Borut Bogatec

Pred dobrim tednom se je pri duštvu Tabor zaključil nadvse pozitivni niz potopisnih predavanj, ki so jih oblikovali v glavnem domači popotniki. Za zadnje tovrstno srečanje pa je mala dvorana Prosvetnega doma dobesedno pokala po šivih, kajti agronoma Matej Lupinc in Anže Legat ter geodet Borut Bogatec ter "njihovi" prijazni deželi Kambodža in Laos so privabili množico radovednežev.

Kljub zemljepisni bližini, rižu, sladkornemu trsu in menihom, ki so skupni obema državama, sta si Kambodža in Laos zelo različni, kar je prišlo na večeru močno do izraza v tekoči pripovedi treh gostov.

Kambodža je izrazito agrarna država, brez industrije, kjer vsi nekaj prodajajo, je država, ki skoraj ne pozna asfaltiranih cest (samo 1000 km!), državni ustroj skoraj ne obstaja, vlada popolna anarhija z visoko stopnjo korupcije, kjer vsi razen policaja, imajo pištolo in edina možnost razvoja je prostovoljno delo tujcev. Sicer je to država z bogato zgodovino, kar je najbolj vidno na severu. Tu se nahaja staro glavno mesto Angkor velikega Kmerskega imperija, ki je več stoletij bilo najmočnejše kraljestvo jugovzhodne Azije. Templji iz tistega obdobja so danes last multinacionalke... Na severu pa je bilo tudi zadnje oporišče Rdečih kmerov (Anlong Veng), ki so državi gospodovali do devetdestih let in bodo v zgodovini človeštva ostali kot eden izmed najbolj krutih in neusmiljenih režimov, saj so pobili okrog 3.000.000 Kambožanov in vse zgoraj omenjene bedne razmere so prav gotovo posledica tega obdobja. Poleg zgodovinskih in arhitekturnih znamenitosti pa so si Borut, Anže in Matej privoščili še treking po džungli ter ribolov in druženje z domačini ob reki Mekong, ki jih je spremljala tudi na poti po Laosu, kjer so zaznali popolnoma drugačen življenjski ritem. V Laosu je le-ta, v primerjavi s Kambodžo, zelo počasen in umirjen in po besedah predavateljev se v Laosu nahaja najbolj umirjena prestolnica na svetu. Stara laoška prestolnica Luang Prabang pa je zaradi svojih razkošnih templjev in kolonialnih palač v celoti pod zaščito Unesca. Laos je komunistična država, s strpno versko politiko. To je močno opazno tudi navzven, saj tu srečaš ogromno menihov in se udejanja budistično načelo, da vsak mora biti vsaj enkrat v življenju menih, morda tudi zato, da si zagotovi vsaj en obrok na dan... Tudi gospodarsko je dežela dokaj odprta, predvsem do svoje sosede Tajske. "Deželo milijona slonov" danes zaznamuje veliko število ljudstev in kultur, neokrnjena narava, odlična kava, ter izredno prijazni, vedno nasmejani in gostoljubni prebivalci Laosa, ki šteje približno 55 različnih etničnih skupin (npr. Lao, Thai Dham, Akha, Hmong...).

Predavanje je bilo dalje začinjeno s številnimi zanimivostmi, tako iz kulinaričnega sveta kot iz pisanih ulic. Potovanje se je sicer zaključilo v razvpitem tajskem turističnem središču Chiang Mai, a pripoved o Kambodži in Laosu je izvenela tako prepričljivo, da ni bilo dvoma, kje so Borut, Matej in Anže pustili tudi delček sebe. (vp)

Ekvador in Otoki Galàpagos

Gost: Uroš Koren

Reportaža obsega potovanje po celinskem delu Ekvadorja, hribovite dežele ki se v glavnem razvija nad 2500 metri nadmorske višine med dvema vzporednima skupinama ognjenikov, na zahodu seže do samega Pacifika, na vzhodu pa se spušča do tropskih amazonskih ravnin in se torej ponaša z izredno raznoliko naravo. Kot država je Ekvador zelo mlad (neodvisno državo so oklicali leta 1830), prebivalci pa so v mestih predvsem mestici španskega porekla, v podeželju pa v glavnem avtohtono andsko ljudstvo, ki se še krčevito drži starih šeg in družbenega ustroja. Pot se vije po panameriški cesti od ekvatorja, mimo glavnega mesta Quito in vse do južne kolonjalne Cuenche, kjer je španska kulturna zapuščina pustila največ sledov, nato pa na obmorsko velemesto Guajaquil.

Drugi del reportaže krije potovanje po otokih Galapagos, pravemu raju na katerem je Charles Darwin po letih opazovanja izoblikoval evolucijsko teorijo. živalski in rastlinski svet, ki je na teh otokih povsem odrezan od sveta, se je tu razvil v popolnoma samosvojih oblikah, ki so sad ravnotežja med naravnimi elementi in raznovrstnim življenjem, rezultat pa je nedotaknjen svet, v katerem kraljujejo sredi sanjske narave igvane, orjaške želve, morski levi in nešteto zvrsti ptic in rib.

Sončna stran Etiopije

Gost: Peter Senizza

Etiopija sodi med najrevnejše države na svetu, saj ok. 80% prebivalstva živi v veliki revščini, kar 89% delovne sile pa se preživlja s samooskrbnim kmetijstvom. Kjub lakoti, vojni in revščini, ki pestijo etiopsko državo in državljane, je Peter prikazal "Sončno plat Etiopije" - duhovnost ter vljudnost domačinov, ki ju lahko doživi vsak popotnik odprtega srca in duha.

Predstavil nam je deželo, staro udomačeno ime je Abesinija, del črne Afrike izgubljeno kulturo velikega imperija. Predstavil je kulturne zaklade, ki so v Afriki izjemni in primerljivi le še z Egiptom.

Potepali smo se od glavnega mesta Adis Abebe, ki leži nad 2.200 m nadmorske višine ob vznožju 3.000 m visokega Entota, do mesta Aksum, ki po etiopskih legendah, ki so zapisane v Knjigi kraljev (Kebre negast) iz 14. stoletja, je bilo v 10. stoletju pred našim štetjem sedež starodavnega kraljestva ali države Sabske kraljice. Spoznali smo najdaljšo svetovno dinastijo, od kralja Salomona in Kraljice iz Sabe do zadnjega potomca Ras Tafari (amharsko princ miru, strahoviti,po keterem se je razvilo gibanje rastafarijanstvo) oz. Haille Selassie.

Starodavna etiopska monarhija je edinstveni primer med afriškimi državami, ki je ohranila svojo kolonialno neodvisnost skozi vso zgodovino, razen v času 2. italijansko - abesinke vojne, ob krvavi italijanski zasedbi države med leti 1936 do 1941.

Vozili smo se s prenatrpanimi avtobusi in kamioni po etiopski planati. Zgodi se, da se voziš neprestano 36 ur v družbi Etiopijcev, ki nikoli ne molčijo, saj govorjenje je tu izredno vašna vrednota.

Raznolikost Kitajske

Gost: Gabrijel Beličič

Vsi vemo, da je Kitajska ogromna država, a šele potem ko ji posvetimo veliko časa in zanimanja, se res zavedamo, da je kulturno, jezikovno, geografsko, klimatsko ter, zakaj ne, kulinarično, veliko raznolikejša od same Evrope. Večina ljudi misli, da so Kitajci vsi enaki, in torej podobni tistim, ki živijo v Terezijanski četrti in vseh večjih mestih v Italiji. Ideja, ki jo mnogi med nami imajo o Kitajcih, pa ni povsem neupravičena v kolikor kitajski priseljenci v Italiji prihajajo vsi iz mesta Wenzhou, kakih tristo kilometrov od Šanghaja, in torej ni nič pretirano čudnega, če jih mnogi smatrajo za zelo podobne med sabo.

Realnost pa, ki jo najdemo v bližini velemesta Guangzhou, kake dve uri od slovitega Hong Konga, v samem osrčju kantonskega sveta, je popolnoma drugačna od tiste, ki jo vidimo v okolici skrajno modernega Šanghaja, ali pa mračnega in zgodovinsko bogatega Pekinga, da ne govorimo o zahodnih goratih provincah Yunnan in Sichuan, kjer se sam Kitajec čuti tujca med mnogimi različnimi manjšinami, ki govorijo zanj popolnoma nerazumljive jezike in katerih način življenja nima prav nobenega opravka s tistim na vzhodni obali, kjer so prebivalci v veliki večini Kitajci ali, natančneje, Han.

Ni treba, da iz Kantona ali Šanghaja letimo v Yunnan ali Tibet, da vidimo popolnoma drug svet. Guangzhou ali Kanton, skupaj s podeželjem in ostalimi manjšimi mesti v njegovi bližini, predstavlja središče kantonske kulture. Kantončani so pravi primer južnih Kitajcev in njihovo narečje se od uradne mandarinščine prav tako razlikuje kot tržaščina od francoščine, in prav tako se njihova kultura razlikuje od pekinške. Ne smemo pozabiti namreč, da mesti ločuje kakih pet ali šesttisoč kilometrov. Medtem ko pod sivim nebom gazimo po zasneženih pekinških ulicah s kakimi desetimi ali dvajsetimi stopinjami pod ničlo, marsikdo pogreša zeleno kantonsko podeželje, ki je tudi januarja poraščeno z gostimi nasadi banan in drugih subtropskih rastlin.

Prostranstva Mongolije

Gost: Lojze Abram

Dežela modrega neba, širokih predelov tundre, stepe in puščave, nomadski način življenja in bivanje v gerih, avanturistično potovanje po stepah in puščavah Mongolije in po poteh Džingis Kana. Dežela preprostih ljudi odprtih src, ki še vedno živijo svoje staro nomadsko življenje. Konj je za Mongolca sveta žival, je njegov največji prijatelj, ki mu pomaga premagovati dolge razdalje, kakor tudi obvladovati živino na pašnikih.

Paradoksno je Mongolija še dandanes na robu sveta in v pojmovanju zahodnega človeka vzbuja ta velika in prostrana dežela le eksotične predstave o velikih stepah severnih planjav, kjer se podijo neukročeni divji konji o puščavi Gobi, kjer flegmatično stopajo kamele in o legendarnem Džingis kanu, čigar imperij je zaobjemal skoraj vso azijsko celino od Tihega oceana do naših krajev.

Pa vendarle se prostrana Mongolija ponaša z bogato tritisočletno kulturo in razburljivo zgodovino. Redko naseljena z ljudmi, ki so v bistvu še dandanes nomadi, se zadnja leta po osamosvojitvi izpod sovjetskega oblastništva počasi uvršča v tiste dežele, ki si prizadevajo odpraviti revščino z izkoriščanjem svojega rudnega bogastva in bolj ali manj uspelimi poskusi industrijalizacije, ki pa s težavo prodira v miselnost Mongolcev. Ti so še vedno tradicionalno vezani na svoje domače živali, na konje, Yake, kamele, ovce in koze, od katerih so življensko odvisni. Redka mesta sicer zadobivajo svojo podobo, a privlačnost Mongolije je v njenih prostranstvih, ki jih ni konca. Ko se znajdeš sredi teh pokrajin, te zajame strah osamljenosti in nemoči. In ko se občutek strahu veča ob spoznanju, da si sam sredi obsežnega prostora brez ograj in meja, da ti oko sega daleč in ne vidiš žive duše, se ti kar iz niča pojavijo konjeniki , katerih zunanjost spominja na Džingis Kanove vojščake.