Irska skupina Atlantic Roar

Četrtek, 12. julij 2007
ob 21.15

Glasba z Irske
Atlantic Roar

Folkest prvič na Opčinah. Osišče skupine Atlantic Roar (Rjovenje z Atlantika) je vrhunski violinist, lutnjar in pesnik Paul Bradley, ki ga uvrščajo v sam vrh tradicionalne irske glasbe. Štiričlansko zasedbo poleg že omenjenega Bradleya sestavljajo še kitarist, bouzoukist in dudar. Vratolomni dueti med violino in čudovitim zvokom irskih dud, ob spremljavi tamburic, ustvarjajo edinstveno in navdušujočo glasbo skupine.

Skupino sestavljajo:

  • Paul Bradley - violina
  • Dave Abeli - kitara, bouzouki, mandolina
  • Joe McHugh - irske dude
  • Geraldine Bradley - glas

Za dodatne informacije: www.paulbradleyviolins.ie/albums.html

Iz medijev

Primorski dnevnik, 14. julija 2007; str. 9

Opčine - Skupina Atlantic Roar nastopila v okviru Folkesta in Poletja pod kostanjem SKD Tabor

Ob zvokih irskih viž so na koncu še zaplesail

Občinstvo je do zadnjega kotička napolnilo dvorišče Prosvetnega doma

Izredno lep večer, kjub oktobrskim temperaturam, se je dogodil v četrtek na openskem dvorišču Prosvetnega doma. To je bil koncert irske skupine Atlantic roar, ki je spadal kar v dva niza, Folkest ter "Tabor 2007 - Poletje pod kostanjem". Ker tega koncerta Občina ni finančno krila, je bilo društvo primorano prodajati vstopnice, zanimanje za kvaliteten koncert pa je do zadnjega kotička napolnilo dvorišče. Prav pod čudovito kuliso stoletnega divjega kostanja se je nahajal oder, na katerega sta najprej stopila Claudio Tolomio, glavni direktor festivala Folkest, ki je publiki predstavil dolgoletni festival, ter Živka Persič, ki je pozdravila občinstvo v imenu domačega društva. Nato se je pričel irski večer, kjer je trojica Paul Bradley (vodja skupine in violinist), Dave Abeli (buzuki, kitara) in Joe McHugh (irske dude in flavte) kaj hitro razgrela večer z dvema žigama: "An phuis fluich" ter "Garret Barrys", ki sta se pravzaprav spojili v eno samo celoto. Bradley, ki kar tekoče govori italijanščino, saj je dvajset let živel v Furlaniji, je pri vsakem sklopu skladb opisal glasbo oziroma prevedel razlago besedil skladb, ki jih je pela njegova sestra Geraldine. Tako so se vrstile viže, ki so prihajale iz raznih irskih okrajev, enega znanega po tradiciji skladb za dude, drugega po tistih za violino, tretjega pa po tradiciji skladb, pisanih za harfo. Prva vokalna skladba je bil hudomušni stari napev o pivu in denarju "Tom Toozik", ki ga je pevka izpela v gaelščini s pravim zanosom in učinkovitostjo. Sedma točka na sporedu pa je bil violinski solo (Bradley se, poleg igranja v skupini in poučevanja v glasbeni šoli, ukvarja tudi z izdelovanjem violin in igra namreč na lastnoročno izdelano violino) najprej s čutnim slow airom, ki se je nato prelevil v tradicionalne poskočne reele, ki jih je občinstvo lepo podprlo z ritmičnim ploskanjem. Sledili so zopet plesni irski ritmi, pri poslušanju katerih se je bilo res težko obvladati v mirujočem sedečem stanju. Čarobno je izzvenela solo točka irskih dud pri dveh slow airih "Edi kellys" ter "Black pats", kjer smo lahko občudovali prefinjeno tehniko izvajalca.

Solistična točka se je idealno iztekla v I skupni vedri reel, kjer je McHugh igral na tin whistle, nato pa je zazvenel še poskošni two step. Zadnja glasbena točka prvega dela je bil splet dveh žig "King of the pipes" in "Gustys Frolics". Po nekajminutnem premoru se je McHugh zopet podal na solistično skladbo "The green fields of Canada", po občuteni in izredni interpretaciji tega slow aira pa je pognal živahno žigo, pri kateri sta se mu nato pridružila še druga dva izvajalca. Medsebojno fascinantno tkanje melodij smo začutili pri staremu napevu "O'Carolan's draught", delo najvažnejšega irskega skladatelja in harfista iz 17. stoletja, dih pa nam je skoraj zastal pri poslušanju "The green banks of yarrow", originalne stare angleške skladbe, ki si jo je privzela tudi irska tradicija. To je pesem o morju in ljubezni s tragičnim, krutim koncem, ki jo je pevka intenzivno interpretirala, ter zares prikazala, čeprav peto v gaelščini, vse trenutke pripovedi. Ura se je nagibala proti polnoči, ko je morala skupina žal tudi zaključiti nastop. Občinstvo, ki si je le na koncu drznilo stopiti na noge in pošteno zaplesati, pa je iztržilo še skladbo za solo glas ter lep in poskočen venček irskih žig.

PanPan